Šele ko nekdo, ki ti je bil blizu, zapusti ta svet, začneš čutiti koliko ti je zares pomenil.

Mislila sem, da do mame in očija čutim samo še dolžnost, saj sem 17 let od doma.

Ko sem izvedela, da mi je oči čez noč umrl, sem videla, koliko sem  zares z njim povezana kljub razdalji in koliko ga bom pogrešala.

Grozno je bilo, ko sem se mogla soočiti z žalostjo moje mame, ki ga ima neizmerno rada. Izbrati krsto, grob in vse ostalo…..prav grozno. Nisem mogla verjeti, da to delam za mojega očeta. Nisem mogla dojeti, da ga ni več.

Kljub vsem znanjem, ki ga imam o potovanju duš in reinkarnaciji, kljub vsemu, v meni je bolečina fizične ločitve, od osebe, ki jo imam neizmerno rada.

Veliko lažje bi mi bilo verjetno, če ne bi bil moj oče tak, kot je bil. Človek z velikim srcem, pozitiven in nasmejan. Človek z neizmerno močjo in razumevanjem, skromen, radodaren, družaben, vesel.

Nisem mogla imeti boljšega očeta. Vedno me je spremljal, spodbujal na moji športni poti, bil je ponosen name. Veliko se je žrtvoval zame, za družino. Delal je veliko za vse za nas. Izkazoval nam je svojo ljubezen predvsem na ta način, da je bil vedno tukaj za nas, z lepo besedo ali nasvetom, s prisotnostjo, z vlaganjem v našo prihodnost.

Hvaležna sem mu, ker je s svojim  delovanjem bil vzor meni in sestri in veliko njegovih dobrih lastnosti je prenesel na naju: delavnost, odgovornost, poštenost, pozitivnost, preprostost, ljubezen do narave in športa, skrbnost itd.

Nekako intuitivno sem vedela, da, ko bo šel, bo to hitro. Vedel je, da je bolan, a ni želel nikogar obremenjevati s tem. Nikakor ni želel, da ga s sestro vidiva kako umira, ali da mami ob njem trpi. Zato je zadnji mesec skrival, da nima moči in težko diha.

Vesela sem, da je odšel hitro, brez mučenja, skoraj brez bolečin. Padel je v komo, voda mu je zalila pljuča in srce mu je odpovedalo. Zaprepadeni smo bili vsi, , ker smo mislili, da je zdrav in da bo še dolgo živel.

V trenutku, ko je odšel, sem bila 1000 km stran, a sem zaznala mravljince po celem telesu. Točno sem čutila njegovo prisotnost okrog mene. Celo sem začutila, da je bil zmeden ali kot da je iskal dovoljenje da gre, razumevanje od mene. Rekla sem mu, da lahko gre, da ga gor čakajo njegovi prijatelji, mama, veliko duš, ki ga imajo radi. Rekla sem mu, da vedno bomo v kontaktu in vsakič, ko pomisliva eden na drugega, se bova lahko povezala. V tem trenutku se nisem zavedala, da je to bilo moje slovo od očeta.

A šele ko so mi povedali, da je odšel, sem dojela, da se je vse to res zgodilo. V glavi so se začele vrteti spomini iz otroštva, bolečina je prišla in z njo tudi solze.

Ves čas, ko sva z mamo in družino jokali in se poslavljali, sem čutila njegovo prisotnost, kot da nas gleda od zgoraj.

Ne verjamem, da je bilo naključje, da sem tri tedne pred njegovi odhodom začela brati knjigo »Potovanje duš«. Vedla sem, kaj vse se mu dogaja in da ga nisem izgubila za zmeraj. Da je prisoten, nas opazuje in varuje.

Ta žalostna izkušnja izgube mi je dala vedeti, kako pomembna je v takih trenutkih podpora družine, partnerja, najbližjnih. Edino oni lahko čutijo tvojo bolečino. Oni so zares poznali mojega očeta. Eden drugemu si podpora.

Zdaj razumem, zakaj duše potujejo skupaj iz življenja v življenje. Ljubezen nas povezuje za vedno. Z določenimi dušami smo povezani večno. Potujemo iz življenja v življenje, včasih menjamo vloge a ostajamo vedno blizu, si pomagamo, se imamo radi in skrbimo eden za drugega.

Verjamem, da vsak od nas ima en skupek sorodnih duš, svoje jato s katero potuje.

A.C.