Danes sem razmišljala o tem, kako pomembno je, da se učiš od preteklosti in potem greš naprej. Ne glede na to, koliko smo navezani na določeno osebo,delo ali stvar, pomembno je, da pretrgamo vezi, ko zaznamo, da je potrebno iti naprej.

Življenje vidim kot eno evolucijo. Na eni točki nekaj, kar je bilo dobro za nas do zdaj, postane ovira, breme. Osvoboditi se navezanosti in iti naprej je težko, vendar nujno potrebno, za osebnostno rast.

A to življenje nam je dano, z namenom, da rastemo.

Zame je življenje osebnostna evolucija. Ko pogledam svoje življenje lahko rečem, da sem drugačna v primerjavi z Ano pred petimi leti. Z leti se spreminjam  kot kameleon, ki spreminja barvo glede na okolje.

Ko si prizadevaš, da si v stiku s svojimi čustvi in potrebami ter si pozoren na znake, ki ti jih sporoča telo, notranji glas, intuicija, se bo neizogibno dogajalo to, da se bodo stvari spreminjale. Edina stalnica v življenju, je sprememba.

To je dobro za nas.

Obstaja pa ena stvar, ki se ne spreminja nikoli. To smo mi. V svoji biti smo večni in nespremenljivi. Ko vzpostavimo stik s svojim pravim Jazom, občutimo varnost, zadovoljstvo, ljubezen in mir. Začutimo vse tisto, kar pogosto iščemo od zunaj in ne dobimo. Iskanje varnosti, ljubezni in miru od zunaj je podobno lizanju kozarca z medom od zunaj, a med je znotraj kozarca.

To, da se vse spreminja pomeni, da se spreminjajo naši odnosi z otroki, s partnerjem, s starši in prijatelji, z delodajalci itd. Če znamo prisluhniti sebi in se imamo radi bomo točno vedeli kdaj iti naprej, zapreti ena vrata in nova odpreti. Ko se to naučimo, naša pot evolucije se spremeni iz kmečke ceste v avtocesto.

Ker ne izgubljamo več časa in energije z ljudmi, stvarmi in okoliščin, ki nas ovirajo, vlečejo navzdol, hitreje prerežemo popkovino in smo že pripravljeni za nove lekcije, nove izzive, nove izkušnje.

Kako prisluhniti sebi?

To sem se naučila z meditacijo. Zame je to bil najbolj učinkovit način. Sediš in poslušaš svoj notranji glas v tišini. Molitev tudi pomaga. Izjemno si pozorna na znake, ki ti prihajajo v življenje. Pozorna si na telo, čustva, občutke. Nič ne zavračaš, nič ne zakrivaš, sama sebe odpreš in sprejemaš, zaznavaš.

Današnji tempo življenja in vse informacije povzročajo, da izgubljamo vso senzitivnost. Preveč je hrupa, preveč je ljudi okrog nas. Pa še dodatno nam um ustvarja virtualne, neresnične probleme, ker ga je strah.

Meditacija pomeni odklop. Kot da bi se izklopil iz  elektrike, ki te »drma« in se priklopiš na ta pravo frekvenco. Nehaš razmišljati, nehaš gledati okoli, si pri miru in samo si!

Opazuješ z neverjetno pozornostjo. Koncentracija. Potem se ti pa odpre »pandorina« skrinjica. Lej lej lej, kaj vse je v meni. Opala!

Ampak dragi moji, brez skrbi. Mi smo narejeni za to, da to zmoremo. Mislim, da zmoremo evoluirati. To je naš program. Zato smo tu! Vse se bo zgodilo intuitivno. Treba je samo začeti.

Zdaj razumem enega od mojih učiteljev meditacije. Ko sem ga vprašala koliko ur na dan meditira?. Mi je odgovoril, da ves čas. Zdaj ga razumem.

Meditacija na začetku traja 10 minut, pa 15, pa 30, pa eno uro pa dve uri. Sčasoma intuitivno, spontano se zgodi to, da lahko si v stiku s seboj med hojo, med vožnjo z avtom, med sprehodom v gozd, med sedenjem na stolu in ležanjem v postelji. Stik s seboj. To je to. To potrebujemo. Ko se to zgodi, se vse začne odvijati drugače.

Ko pride ta stik, veš kaj hočeš. Vse kar je potrebno, za srečo.

Za mojo srečo, ki jo zdaj čutim na vseh nivojih obstoja so bile potrebne te dve stvari: Da vem točno kaj potrebujem in da verjamem, da si to zaslužim oziroma, da lahko to dobim.

Ana Colja