Nevidne a močne vezi upravljajo z nami. Čustva so kot vrvi, ki jih ves čas napenjamo  ali sproščamo.

Zakaj toleriramo obnašanje nekoga, ki nam  je blizu po srcu, kljub temu, da vemo, da nas ubija?

Zakaj vztrajamo in nočemo pustiti ljudi in odnose, ki nam škodujejo?

Kljub temu, da nam razum govori eno, delujemo popolnoma drugače. Vsi smo krvavi pod kožo…in se pustimo zavajati, manipulirati do točke, ko nas toliko boli, da bi skoraj umrli.

Tam na dnu, tik pred smrtjo, smo šele pripravljeni spustiti, oditi, se osvoboditi…se ponovno roditi.

Vsak od nas ima različen prag tolerance. Eni lahko nosimo, trpimo več, drugi manj. Odvisno od notranje moči. Močnejši kot si, več lahko preneseš, toleriraš, posledično lahko iz trpinčenja prides ven veliko močnejši,,,,ali popolnoma uničen.

Odvisno koliko in do kdaj toleriramo in dovolimo, odvisno od tega kje je naša točka smrti. Ne prave fizične smrti, ampak smrti našega ega in smrti življenja, ki smo ga do zdaj živeli.

Ni recepta, ni pravil. Vsak od nas je čisto svoj. Ima svoj potencijal, moč, prag tolerance. Kar je za enega dovolj je za drugega šele začetek. Zato ne pametujem več ljudem. Ne pustim, da ljudje pametujejo meni. Kompas, kdaj je dovolj, kako naprej, bi si mogli ustvariti sami. Na poti vsi potrebujemo pomoč….odločamo se pa sami.

Odločitve morejo v nas dozoreti. Pot dozorevnja je za vsakega različno hitra. Pot je pomembna, vsak jo more prehoditi sam. Ne pustite se, da vas silijo v prehitevanje. Naredite korak takrat, ko je odločitev zrela. Pogosto se odločamo tik pred smrtjo…..smrtjo našega ega, smrtjo starega, ki že toliko smrdi, da ne prenesemo več vonja, smrtjo vznemirjenja, ko je toliko dolgočasno, da kriči po spremembi, smrtjo zaupanja, ko nič več ne verjameš, smrtjo ljubezni, ki se je spremenila v sovraštvo. … to so točke odločitve.

Za novo rojstvo…..je treba najprej umreti.

Ana Apsara Colja