Na  vsako situacijo v življenju lahko gledamo kot  na nekaj dobrega ali slabega. V vsaki situaciji se lahko imamo za žrtev ali za zmagovalca. Izbira je naša.

Ni pomembno kaj se nam dogaja ampak kako se odzovemo na to, kar se nam dogaja. Življenje nam prinaša veliko lepega a v »paketu« tudi en kup »dreka«.  Soočati se moremo z različnimi ljudmi…eni nas hočejo manipulirati, drugi izkoriščati, tretji podrejati, četrti nas hočejo »tlačiti dol«…peti nam »pijejo kri«… Na to še nam lahko telo zdravstveno nagaja…..se nam lahko rodi  bolan otrok…..umre nam lahko partner…skratka…..nobenemu ni vse »rožnato«. Zato pa smo na planetu Zemlja in ne v Raju.

Mislim, da smo tukaj predvsem zato, da razvijemo visoko zavest, ne glede na okoliščine. Življenje nam bo očitno skozi »serviralo klofute«. Naučiti se moremo pravilno se spoprijemati z udarci. Dobiti moremo »trdo kožo« in nad vsem tem…..obdržati moremo visoko zavest.

Visoka zavest zame predstavlja zavest ljubezni, zavest svetlobe. Karkoli se nam v življenju zgodi, iskati moremo v sebi notranji mir, svetlobo in ljubezen. Ker samo ti notranji občutki nas lahko izvlečejo ven iz nizkih vibracij, ki jih prinašata: strah, sovraštvo, maščevanje, vloga žrtve, jeza, žalost.

Reprogramiranje naših misli in s tem dvigovanje zavesti je NAJVEČ kar lahko naredimo zase.

Ni pa enostavno. Potrebno je biti prisoten, zavedati se svojih občutkov in misli. Biti priča, ki opazuje in transformira. Naučiti se moremo transformirati svoje misli iz negativne v pozitivne in naučiti se moremo preusmerjati svojo energijo iz teme v svetlobo, kar praktično pomeni, da se zavestno izogibamo negativnih ljudi in situacij. To ne pomeni da situacij ne rešujemo, ampak da jih rešujemo z odločitvami, ki so sprejete v visoki zavesti. V zavesti ljubezni.

Dihalne tehnike in afirmacije nam lahko veliko pomagajo pri reprogramiranju. Velika odgovornost je na nas. Nihče ni kriv za naše počutje.

Tudi če je nekdo drug nam povzročil bolečino, bolečina je v nas in mi smo odgovorni da jo podelamo.

Tudi če nam je bila storjena ne pravica in se počutimo izkoriščeni, mi smo odgovorni za to, da se počutimo kot žrtev. Mi moremo narediti vse, da se počutimo ponovno kot zmagovalci.

Tudi če nas nekdo zapusti, mi smo odgovorni, da se počutimo zapuščeni. Naredimo vse, da se počutimo ljubljeni in zaželjeni.

Tudi če nam nekdo redno jemlje samozavest in nas kritizira, mi smo odgovorni, da to toleriramo in mi se moremo umakniti ter delati na tem, da se sestavimo nazaj, da se spoštujemo, ljubimo in sprejemamo.

Mi, mi mi. Nobeden ni kriv za naše »nesrečno« življenje. Ker to, da mislimo, da so drugi krivi za našo nesrečo, že kaže, da se imamo za žrtve. Prevzeti moremo moč v svoje roke. To je drža zmagovalca. Vse se da popraviti. Nič ni usodno in nepovratno, izgubljeno, kar se tiče življenjskega uspeha.

Življenjski uspeh zame je, če smo srečni, izpolnjeni, polni volje, upanja, ljubezni in svetlobe. To je zame merilo  življenjskega uspeha. Vse ostalo je minljivo. Ohranjati to stanje bivanja pa ni lahko. Zahteva veliko dela na sebi. Ampak, a sploh imamo kakšno drugo izbiro?

Ne. Ker življenje v temi je trpljenje in tiho umiranje.

Ana Apsara Colja