Kaj se zgodi, ko se človek preda inerciji?

 Ženske se običajno zredijo in zanemarijo. Moški spustijo »vampe«. Po službi se veselo valja po kavču in gleda televizijo, možgani so na »off«.

Zjutraj se vstane in gre v službo, ker se more. V službi se dela, kar se da po liniji najmanjšega odpora. Edino kava ti pomaga, da ne zaspiš sredi dela. Ne da se ti s partnerjem več pogovarjati, niti seksati se ti ne da več. Ne da se ti razmišljati, kaj šele iti na izlet. Niti slučajno ti ne pade na pamet, da bi splezal na kakšen vrh. Ne daj bože. Inercija te vleče kot plima, ki  vleče smeti po morju.

Otopiš, se zrediš, postaneš len v glavi in telesu. Če nič ne spremeniš, gre samo na slabše.

Pa ne da koga kritiziram. To bi se zgodilo vsakemu od nas razen……če naredimo kaj glede tega.

Saj ste verjetno slišali da, bolj kot si v coni udobja, manj lahko razviješ svoje skrite potenciale. Ladja, ki ne pluje,  strohni. Isto velja za nas.

Zato sta samomotivacija in samodisciplina, po mojem, edini zdravili za to letargijo in lenost, inercijo, ki nas vleče navzdol, kot gravitacija.

Preprosto povedano, če se sam ne zbrcaš v rit, te nobeden ne bo. Ljudje imamo milijon izgovorov zakaj se nam nekaj ne da, zakaj smo debeli, neuspešni, revni, razočarani, depresivni, osamljeni itd. Slovenci pa sploh smo zelo dobri v tem, da gledamo vse iz črne plati.

A kaj nam to pomaga. Ali se res zaradi tega počutimo bolje? Pa tudi če se, to sigurno ni rešitev.

Kako premagati lenost, inercijo?

Problem je v tem, da se ne ljubimo več in ne ljubimo več svoje življenje. Mogoče tudi v tem, da nas kot otroci niso naučili discipline in motivacije.

Izhajam iz športne družine in celo otroštvo sem bila športno aktivna. Moj dnevni urnik je bil: šola, naloge, trening in malo igre. Vse organizirano. Oči me sploh ni spraševal ali se mi da iti na trening. Nikoli. Enostavno je rekel, si pripravljena? Gremo.

Mogoče se nekaterim od vas zdi to grozno. Lahko vam povem, da ta disciplina iz otroštva, mi je dala ogrooooooomno. Največ. Obrestovala se mi je tisočkrat.

Tudi dan danes rada planiram stvari vnaprej in si postavljam cilje: izleti, telesne aktivnosti, koncerti. Imam čas in motivacijo za vse, kar bi rada naredila.

Joga je prišla v moje življenje po športni karieri.  Ko je moja joga učiteljica rekla, da je jogo treba vaditi vsak dan, leta in leta, sem si mislila: normalno! Veste kaj?

Včasih je težko vstati  pred službo in vaditi jogo. Včasih je težko po službi jogo poučevati. Pa kaj?.

Kadar mi je težko si rečem: pripravljena?. Gremo!. Kasneje se mi je to tisočkrat obrestovalo.

Znanke se mi pritožujejo, da imajo »špeh« tukaj, pa tam, pa morem začeti z uno dieto, pa z uno…..si mislim: delaj ti jogo petkrat na teden, pa me prav zanima, če se boš lahko zredila.

Pa boste rekli: »ti si imela srečo, da so te učili disciplino«. Jaz vam bom pa rekla: »vi ste  imeli srečo, da ste lahko čez vikend spali do mile volje, jaz sem pa vstajala ob 6.00, da sem šla na trening«.

Nima veze. Če se imaš rad-a, se lahko naučiš discipline tudi kasneje v življenju. Postavi si cilje, ki te motivirajo in pojdi korak za korakom. Vzljubi svoje življenje znova in se otresi lenosti. Ne bo lahko, ampak se splača!

Ana Colja