Zanimivo in fascinantno mi je opazovati cikel življenja. Šele zdaj razumem do neke mere stavek: družina je osnovna in najbolj pomembna družbena celica.
Najprej si mali otrok, ki potrebuje zaščito in ljubezen staršev, potem si prezaposlen in preobremenjen starš, ki potrebuje pomoč še posebej če imaš otroke. Lahko si vesel, če starši tu in tam priskočijo in ti prostovoljno pomagajo pri varstvu otroka. Še posebej je lepo, če to delajo iz ljubezni, prostovoljno.
Potem pa prihaja čas, ko se cikel obrne. Pa ne ker moreš, ampak enostavno iz ljubezni in spoštovanja do svojih staršev, jim pomagaš, se jima posvečaš. Veš kako pomembno je za njiju, da spregovoriš kakšno besedo, greš na kratek sprehod, opazuješ sončni zahod. Vidiš, kako enostavno te potrebujejo. Še posebej, če eden od njiju ostane sam. Pred enim letom je moja mama ostala sama, po skorj 40. letih lepega zakona. Izgubila je najbolj pomembno osebo, svojega najboljšega prijatelja.
Po smrti očeta mi je rekla, da ne bi preživela niti še en dan, da ne bi bilo mene, sestre in vnukov.
Vidim, kako gre cikel. Zdaj je čas, da ji midve s sestro pomagava. Zdaj nas potrebuje toliko, kot sva jo midve potrebovali kot otroci. Zavedam se, da ta isti cikel čaka še mene. Ni garancije, da ti bo otrok pomagal na stara leta, vendar, kot vidim pri sebi, če si ljubeč starš, ti bodo otroci vrnili to ljubezen nazaj, še posebej takrat, ko jo najbolj potrebuješ.
Tako kot pišejo vse knjige modrosti, sem tudi sama prišla do tega, da bistvo življenja so ljubeči odnosi. To je tista bistvena sestavina, ki naredi življenje vredno. Ljubiti in biti ljubljen.
Biti deležen podpore, sprejemanja in ljubezni in tudi dajati podporo, ljubezen, sprejemati. Kar je že najbolj zanimivo je to, da se vse to dogaja spontano, ciklično, povezano in naravno. Tam kjer je ljubezen, so tudi najtežje stvari lahke.
Ugotavljam kako je pomembna vzgoja. Tukaj se vse začne. Imela sem lepo otroštvo in zdrave starše. Čutila sem varnost, podporo, ljubezen. Zato mi tudi zdaj ni težko narediti karkoli za njih. Cikel življenja je nekaj tako lepega. Vsako obdobje ima svoj čar.
V vsakem obdobju imamo neko vlogo, ki se z drugim obdobjem končuje. Ima občutek, kot da ta cikel obstaja večno, iz generacijo v generacijo, iz roda v rod.
Verjamem v karmično povezanost z našimi predniki in v globokih vezi, ki se tkejo med našimi družinskimi člani. Prepričana sem, da vsak član naše družine, je tukaj popolnoma z namenom. Tukaj smo, da se učimo in si medsebojno pomagamo, da se imamo radi. Če nam v družini kljub razlikam uspe obdržati odprt pretok ljubezni, spoštovanja in komunikacije, potem smo deležni tega čudovitega življenjskega darila, tega ljubezenskega cikla življenja z vsemi vzponi, padci in dogodivščinami, zaradi katerih je vredno živeti.
Ana Colja