Zadnja in najbolj vzvišena Nijama (Duhovna disciplina) je predanost Bogu- Išvara Pranidhana.
Bogu se predamo, ko se zavemo njegovega pravega položaja, ko ga spoznamo.
Kdo je Bog?
Vse Svete knjige pišejo o isti resnici a vsaka na svoj način.
Bog je izvor, stvarnik vsega. Ima neomejeno število oblik, imen in kvalitet, je popoln, večen, poln blaženosti in znanja. Je neskončen v vseh pogledih. Pogojeni v človeškem telesu, ga ne moremo dojeti celovito in popolno, šele ko se naša zavest dvigne nad telesno pogojenostjo ga lahko spoznamo v popolnosti. Nekateri ga častijo v personalizirani podobi, nekateri kot svetloba, Božanska energija. Bog je vse to in še več.
Vsak od nas ima svoj individualen odnos z Njim. Kot del Njega imamo kvalitativno podobne lastnosti in bolj, ko izboljšujemo svoj značaj, bolj postajamo Njemu podobni, kot sin Očetu. Bog je naš največji zaveznik, naš prvotni oče in zaščitnik. Toliko kot si želimo se Mu predati, toliko nas zaščiti. Toliko, kot mu zaupamo svoje življenje, toliko nas je pripravljen voditi. Ko se povežemo z Njim in ga čutimo ob sebi in vse okrog sebe vidimo kot del Njega, postane pogled na svet duhoven.
Ni materialnih rešitev za naše materialne probleme. Obstaja samo duhovna rešitev in to je povezanost z Bogom. Odnos z Bogom je odnos največje ljubezni. Ko ljubimo Boga, ljubimo sebe kot del Njega in ljubimo vse okrog nas, ker je prav tako del Njega. Ko postavimo Boga v svojem življenju na prvo mesto, pomeni, da se mu predamo.
To naredimo z srcem in ne z glavo, to naredimo iz ljubezni in ne zato, ker to drugi počnejo. To je ta prav odnos z Bogom, brez prisile, prostovoljno, ker si sami to želimo.Vse ostalo ni iskreno. Zato, da smo povezani z Bogom ne potrebujemo inštitucijo ali zunanjega učitelja. Naš odnos z njim je lahko direkten in popolnoma intimen. Bog je v vsakega od nas, v srcu. Inštitucije, knjige in duhovni učitelji nas lahko spodbujajo, da razvijemo odnos z Bogom in da ga spoznavamo, vendar pomebno je, da je to naš proces, naša odločitev in da smo v stiku s seboj v tem procesu, brez prisil.
Odtujenost od Boga ali ne priznavanje Boga pomeni, da mislimo da smo sami Bog, kar vodi v napuh. Zaradi napuha živimo v iluziji, trpimo in grešimo, kar posledično prinaša nesreče in bolezni. Ko imamo sebe za Boga, mislimo, da v življenju je vse odvisno od nas, da nam je vse dovoljeno….skratka obnašamo se kot Bog. Bog nam to dovoli, ker nas noče siliti v odnos, tako kot oče pusti svojega otroka, da se igra v peskovniku sam. Ga objame nazaj, ko po padcu objokan teče nazaj k Njemu v objem.
Pravilni stav je: Mi obračamo, Bog obrne.
Ali: Deluj, kot da je vse odvisno od tebe, moli, kot da je vse odvisno od Boga.
Lahko bi pisala še veliko o Bogu in predanosti ampak, je prav, da vsak poišče svojo pot k Njemu.
Spoštovati moramo individualne poti ljudi k Bogu, njihovo hitrost…in nikoli se ne smemo imeti za nekaj več, ker smo verni ali prezirati tiste, ki trenutno v Njemu ne verjamejo. Vsaka duša je v svojem bistvu verna in ima ljubeč odnos z Bogom, samo v kakšnem življenju na to pozabimo. Trpljenje pa vsakega prej ali slej pripelje nazaj k Bogu. Če ne v tem, pa v naslednjem življenju.
Ana Apsara