“Dihanje je najvitalnejši proces telesa. Vpliva na aktivnosti vsake in vseh celic in je, kar je najpomembneje, tesno povezano z učinkom možganov. Dihanje oskrbuje zgorevanje kisika in glukoze in proizvaja energijo za poganjanje vsakega mišičnega krčenja, izločanja žlez in mentalnega procesa. Je tesno povezano z vsem vidiki človeških izkušenj.
Ritmično, globoko in počasno dihanje spodbuja in je spodbujano z mirnim, soglasnim stanjem uma.
Nepravilno dihanje razbije možganske ritme in vodi v psihične, emocionalne in mentalne blokade. To pa po vrsti vodi v notranje konflikte, neuravnovešeno osebnost, neurejen življenjski stil in bolezen.
Pranajama vzpostavlja pravilne dihalne vzorce, prekinja negativni ciklus in obrača proces. To naredi tako, da prevzame nadzor nad dihanjem in spet vzpostavlja naravne, sproščene ritme telesa in uma.
Čeprav je dihanje v glavnem nezaveden proces, lahko kadarkoli prevzamemo zaveden nadzor. Oblikuje torej most med zavednimi in nezavednimi področji uma.
Spomočjo prakse Pranayame lahko energijo, ujeto v past nevrotičnih, nezavednih mentalnih vzorcev, sprostimo, da jo uporabimo za ustvarjalnejše in bolj radostne aktivnosti«.
(iz knjige »Asana Pranayama Mudra Bandha« Swami Satyananda Saraswati).
Naš um nenehno išče in se odziva na dražljaje iz okolja, ki jih prejema preko čutov. Ves čas skače z misli na misel. Tako je že več let in desetletij.
Na vadbi joge smo se morda prvič v življenju začeli zavedati kvalitete našega dihanja in nanj zavestno vplivati, z namenom njegove umiritve. Tako kot učenje vsake spretnosti, tudi učenje spremljanja dihanja in usmerjanja pozornosti navznoter, še posebej pa umirjanja uma, terja svoj čas. Lotiti se ga moramo s potrpežljivostjo, disciplino in predvsem s sprejemanjem trenutnega oziroma dejanskega stanja.
Bolj kot to, koliko časa nam uspe um ohranjati na spremljanju dihanja, je, na začetku, pomembno to, da se čim večkrat, ko um uide drugam, tega zavemo in ga vsakič, vztrajno in potrpežljivo, usmerimo nazaj na dih. Pri tem je ključnega pomena ohranjanje sproščenosti in mirnosti uma.
Popoln in počasen izdih je pogoj za pravilno dihanje, saj ne moremo pravilno (globoko) vdihniti, če nismo pljuč prej temeljito izpraznili. Izdih mora biti tih (tako kot vse dihanje) in telo pri tem sproščeno. Več porabljenega (slabega) zraka kot bomo izdihnili, več svežega (bogatega s kisikom) lahko vdihnemo.
Vadba 2:1 dihanja, kjer je izdih dvakrat daljši od vdiha, ima blagodejni učinek na avtonomni živčni sistem. Če lahko vsaj tri sekunde SPROŠČENO vdihavamo in šest sekund izdihavamo zrak, bo to upočasnilo utrip srca in povzročilo subjektiven vtis sprostitve. Blagodejen je tudi vpliv na strah in živčnost. Poudarimo še, da ves čas dihamo skozi nos!
To je hkrati lep primer, kako lahko zavestno vplivamo na procese, ki so običajno pod kontrolo avtonomnega živčevja (in torej izven našega zavestnega vpliva). Različne metode dihanja imajo torej lahko vpliv na funkcije, ki so običajno pod kontrolo nezavednega. Nenormalni vzorci dihanja lahko stimulirajo avtonomne reakcije povezane z napadi panike, nervozo in kronično preobremenitev simpatičnega živčevja. Nasprotno, tiho, globoko in enakomerno dihanje vpliva na avtonomne povezave, ki upočasnjujejo bitje srca, znižujejo krvni tlak in nas tako pomirjajo in vzbujajo občutek čustvene stabilnosti.