Mehkoba, srčnost in vedri duh so lastnosti, ki so kot magnet za otroka. Z njimi vzgojitelj ustvarja to nevidno a globoka in ljubečo vez. To je lepilo, ki otroka veže na vzgojitelja. Posledično se otrok počuti sprejet, varen in zaupa. Naš nasmeh bo skoraj vedno pričaral nasmeh na otroškem obrazu.

Vzgojiteljev topel in velik objem, ki traja in traja, bo otroka pomiril. Razumevanje in nežne besede,  ga bodo potolažile. Vzgojitelj, ki obvladuje  svoja čustva je stabilen, prijazen, zanesljiv.

Sposobnost vzgojitelja, da je potrpežljiv in da zna obvladovati svojo jezo je zelo pomembno. Pri takemu vzgojitelju se otrok rad zateče. Tudi če naredi napako, otrok ve, da mu bo oproščeno, da lahko vse popravi in da je ljubljen.

Kot dolgoletna vzgojiteljica ugotavljam, da se te lastnosti težko priučijo. Lahko si šolan in imaš veliko znanja, a za to, da si dober vzgojitelj je bolj bistveno zgoraj navedeno.

Večina teh lastnosti je prirojenih ali pridobljenih iz družine, v kateri smo odraščali.

Vzgojitelj po mojem more biti po karakterju miren, prizemljen, dobrega srca in more imeti v sebi to naravno naklonjenost in željo, da je z otroki, da se počuti prijetno v njihovi družbi. Posledično se tudi otroci dobro počutijo ob njemu.

Maria Montessori je rekla, da je otrok pri 6. letih že izoblikovana osebnost. Težko je spreminjati odrasle, zato menim, da dober vzgojitelj si ali nisi.

Tako kot ne more biti vsak dober kirurg, avtomehanik ali inženir, ne more biti vsak dober vzgojitelj. To je poslanstvo, ki je dano redkim.

Privilegij je uživati v družbi otroka, privilegij je otroku stati ob strani in ga učiti, vzgajati.

Včasih je tudi naporno, zahtevno.

Današnji otroci so razvajeni in nedisciplinirani in to ne po njihovi krivdi. Vendar ravno oni najbolj potrebujejo zdrave in dobre vzgojitelje, ki jim bodo znali postavljati zdrave meje, jih ljubiti in jih sprejeti, jih razumeti in vzgajati. Današnji starši iz različnih razlogov, splošno gledano,  tega niso sposobni. To se vidi na otrocih .

Starši danes nimajo časa, ali nimajo energije ali ne vedo, da je vzgoja potrebna že od rojstva.

Vzgojitelj, ki je srečen, zadovoljen s svojim življenjem  bo to umirjenost in zadovoljstvo prenašal na otroka.

Vzgojitelj more imeti v sebi ta čut kdaj biti ljubeč in kdaj biti strog, dosleden. Dober vzgojitelj ne vpije na otroke, ne izvaja verbalno nasilje in si ne dovoli, da odreagira brez  obvladovanja sebe.

Naj bi bil kot svetloba, ki ko vstopi, napolni cel prostor s svetlobo. Ta svetloba vstopa v otroška srca in jih spreminja na boljše, od znotraj.

                                                                                                                                                Ana Colja