Jame in nijame so pomemben in nezanemarljiv del jogijske prakse. Potrebno jih je proučevati in na njih kontemplirati.

Neprilaščanje – Asteja

Prilaščanje je lastnost uma. Naš um želi posedovati.

Od trenutka, ko se rodimo si lastimo: to telo, predmete, obleke, dom, starše, nekateri si lastijo partnerja, otroke, družbeni status, avto, denar, položaj, ugled, dediščino itd.  

Želja po prilaščanju je nek prvinski nagon, ki nas na žalost zelo zapleta.

Komplicira nam življenje in nas na dolgi rok onesrečuje. Več kot imamo materialnih dobrin, več moremo za njih skrbeti. Bolj kot smo navezani na karkoli zunanjega, bolj smo ujetniki in sužnji le tega.

Ko se počutimo nesigurni ali notranje prazni se želja po prilaščanju povečuje.

To “luknjo”, ki jo čutimo v sebi poskušamo zapolniti s prekomerno hrano, z garderobo, z mamili  s kopičenjem denarja in premoženja.

Bolj ko smo notranje prazni, več  stvari želimo imeti in nikoli ni dovolj.

Ko posedujemo več, kot potrebujemo, nas ta”prtljaga” veže in življenje postaja vse bolj komplicirano.

Ko se zavemo tega nagona, ki je škodljiv, začnemo usmerjati svoje življenje v preprostost in nenavezamost.

Imejmo samo toliko, kot zares potrebujemo.

Učimo se dajati in ne jemati ali kopičiti.

Kajti srečen je tisti, ki daje in ne tisti, ki jemlje.

Prava blaginja prihaja iz naše notranjosti in ne od zunaj,

Nikoli ne bomo trajno srečni in zadovoljni, če iščemo srečo zunaj nas.

Iskanje sreče v zunanjih stvareh izčrpuje naše energijske zaloge.

Jogi se zaveda, da vse more krožiti in da pravzaprav nič ni naše.

Na ta svet pridemo brez ničesar, odšli bomo tudi praznih rok.

Vse, kar nam ostane so spomini, izkušnje in naša zavest.

Če po Karmi veliko dobivamo bi mogli tudi sorazmerno veliko dajati.

Zase bi mogli zadržati samo toliko, kot zares potrebujemo.

Jogi najde vso srečo in blaginjo v sebi.

Ko meditira, najde nepresahljiv izvor modrosti, zadovoljstva, miru in sreče, ki mu je vedno dostopen in ni odvisen od zunanjega minljivega sveta.

Ko se poveže z Bogom, ve, da pravzaprav nikoli ni sam.

Ve, da vse, kar zares potrebuje, že ima.

Ko je njegovo srce polno svetlobe in ljubezni do Boga, do sebe in do sveta, se ničesar več ne boji.

Ko najde zavetje v Božanski milosti, ga ničesar ni več strah in ni materialne ovire, ki jo ne more premagati.

Ker se zaveda večnosti duše, se ne boji ločitve od svojih ljubljenih, saj ve, da je z njimi večno povezan in da pravzaprav nikoli ni od njih ločen.

Zato je lahko miren in zadovoljen.

Ana Apsara