V Katha Upanišadah je Jamaradža (Bog smrti) podučeval svojega naprednega učenca Načiketa, kako najti pravo mero uživanja.

Rekel mu je:

“Predstavljaj si, da si ti tisti, KI SE VOZI.

Tvoje telo je KOČIJA.

Tvoja inteligenca je KOČIJAŠ.

Tvoj um so VAJETI.

Tvoja čutila (vonj, okus, vid, sluh, dotik) so KONJI.

Predmeti zaznave pradstavljajo POT, po katerem tečejo konji.

Tisti, ki uživa s čutili in z umom se imenuje UŽIVALEC.

Kočijaš trpi, če so njegovi konji razuzdani.

Tisti, ki pravilno razume načelo VZDRŽNOSTI – Bramačarja,  ima pod kontrolo svoja čutila, jih zna opazovati, in zadovoljiti tako, da ne postane odvisen od užitka, ki mu ga prinašajo.

Je podoben kočijašu, ki uživa v vožnji s treniranimi konji”.

Naša čutila brez nadzora inteligence so kot podivjani konji, ki peljejo kočijo v prepad.

Oči, nos, jezik, ušesa, spolni organi, koža, vsi ti organi so receptorji, ki nas povezujejo z zunanjim svetom. Vsa čutila so izrazita in močna a hkrati varljiva.

Pretirano prepuščanje čutilom nazadnje vedno pripelje v propad. Inteligenco imamo zato, da svojim čutilom takrat, ko presegajo moralne, etične ali zdravstvene meje, rečemo NE.

Kontrola čutil je pravzaprav trening, ki obrodi sadove. Posledica kontrole čutil  pa je bolj stabilno in uravnovešeno življenje. 

Bolj srečno in preprosto življenje lahko imamo z nadzorom in kontrolo svojih umskih in čutilnih potreb.

Vse, kar je pretirano nas zasužnji. Pretirano vdajanje v čutne užitke nam prinaša odvisnost in nesrečo.

Vendar lažje kot odpovedovanje, je navezovanje na tisto, kar je za našo dušo naravno.

Srečo iščimo vase. Ko smo notranje polni, ne potrebujemo nič zunanjega. Notranja izpolnitev in zadovoljstvo ni vezano na čutno uživanje niti na želje našega uma.

Notranje zadovoljstvo prihaja v meditaciji in iz notranjega povezovanja naše duše z Izvorom vsega – z Bogom.

Naš naravni položaj je, da služimo, sobivamo in si pomagamo tukaj in zdaj, po najboljših močeh, ker smo Božji otroci.

Iz notranjega Izvora ljubezni, svetlobe, miru in modrosti smo lahko neprestano in vedno srečni.

Nesreča pride, ko pozabimo na svoj odnos z Izvorom in ko se naš svetlobni Božanski kanal prekine.

Nesreča nas bo prej ali slej doletela če:

• Jemljemo več kot dajemo,

• Razmišljamo in delujemo sebično in ne mislimo na dobrobit drugih,

• Nekaj pridobimo tako, da manipuliramo ali izkoriščamo druge,

• Drugim namerno povzročamo trpljenje.

Ana Apsara