fbpx

Vzgoja za življenje

Permisivna vzgoja na kratko pomeni, da starš izgublja svojo vlogo in dovoljuje, da otrok postavlja pravila igre. Ko v odnosu se ne ve več kdo je starš in kdo je otrok, je čas, da se vprašamo kam to pelje?

Po devetih letih izkušenj na področju predšolske vzgoje lahko brez pomisleka rečem, da so posledice permisivne vzgoje vidne v odzivih in obnašanju otrok  v vrtcu, še posebej v času uvajanja.

Vrtec je okolje, kjer se otroci pogosto prvič srečajo s pravili, od katerih se ne odstopa.  To so predvsem pravila, ki so povezana z varnostjo, higieno, moralo in etiko, dnevno rutino itd.

Primeri:

  • umivanje rok pred obroki,
  • sedenje na stolu v času hranjenja,
  • spoštljivo obnašanje do hrane,
  • pospravljanje materialov in igrač po končanem delu / igri,
  • spoštljiv in prijazen odnos do drugih otrok in vzgojiteljev,
  • prilagajanje dnevni rutini brez izjeme (kadar je kosilo vsi jemo, takrat se nihče ne sprehaja po igralnici; na sprehodu se vsi držimo za roke in hodimo po pločniku; v garderobi se vsi sezuvamo in obuvamo itd).

Odnos med vzgojiteljem in otrokom je  manj globok, intenziven in s tem bolj objektiven, kot pa je odnos med staršem in otrokom. Zato je vzgojitelju veliko lažje postaviti meje in zadržati ta zdrav odnos, ki otroku omogoča, da se razvije v samostojno in disciplinirano osebnost. Vzgojitelj se odziva veliko manj s čustvi in veliko bolj z razumom. Pri starših je obratno.

Velikokrat mi starši poročajo, da njihov otrok doma bolj preizkuša meje, je trmast in se upira, kot v vrtcu. Včasih je to vidno že v trenutku, ko otrok zapusti igralnico.

Včasih se vprašam, ali se pogovarjamo o istem otroku? Tako drastične so razlike v obnašanju.

A ne želim, da je ta članek namenjen kritiziranju staršev. Verjamem, da je biti starš ena od najtežjih vlog in poslanstev v življenju.

Želim pisati o tem, kako lahko starš prepozna, da otroku preveč popušča, kar vsekakor mu škoduje.download-1

Otrok naj bi skozi vzgojo razvil spoštovanje do staršev (kar vodi kasneje v spoštovanje vzgojiteljev in učiteljev v šoli, nadrejenih in sodelavcev). To izhaja že iz odnosa starša do otroka, kadar starš spoštuje otroka in se zaveda njegovih razvojnih potreb in sposobnosti.  Ob tem zavedanju ga ljubeče vodi, spodbuja, usmerja in postavlja meje.

S postavljanjem jasnih meja, ki jih bo testiral neštetokrat si otrok pridobiva občutek varnosti. Otrok, ki raste v okolju, kjer mu je preveč dovoljeno, se ne počuti varen. Iskal bo meje, dokler jih ne bo našel.  Doslednost staršev pri postavljanju meja za otroka pomeni varnost. S tem ko je starš avtentičen in brez težav pokaže otroku svoja čustva, razpoloženje, potrebe,  otroka uči avtentičnosti in sprejemanja sebe takšnega kot je. Če starš težko in redko izreče besedo NE, bo tudi otrok tisti, ki kot odrasel ne bo znal postaviti mej in bo težko rekel NE marsičemu, kar mu lahko škoduje (slabi družbi, drogam in alkoholu).  Hkrati bo otrok razumel, da lahko počne vse kar hoče, da je vse dovoljeno.

Vzgoja je napor. Je šola za življenje. Popotnica, ki otroku omogoča, da zgradi sebe v  zdravo in funkcionalno osebnost ter razvija zdrave odnose. Veliko energije moremo vložiti, da otroka naučimo kaj je prav in kaj je narobe, samostojnosti, odgovornosti in doslednosti. Ponavljati je treba enake stvari znova in znova in znova……z veliko potrpljenja. Dokler ne obrodi sadove.

Velikokrat je težava tudi v tem, da starši prepustijo odločitev otroku. Predšolski otrok je razvojno sposoben odločanja med dvema stvarema, ki jih starš ponudi kot izbira. To pomeni, da se starš odloči, a znotraj njegove odločitve otrok lahko izbira.

Npr. Katero sadje boš jedel: jabolko ali pomarančo?

Vse kar je več kot to, je za predšolskega otroka preveliko psihično breme. Otroka zelo obremenjuje če more odločati o tem kdaj bo kosilo, kaj se bo jedlo, kam boste šli na dopust, kaj bo zjutraj oblekel (ko stoji pred omaro, ki je trikrat večja kot on). Otrok deluje na razumskem nivoju po sedmem letu. Pred tem obdobjem deluje na osnovi emocij (ki zelo nihajo) in na nivoju podzavesti.

Predšolski otrok še ne ve kaj je dobro zanj. Vloga starša je, da postavi varne okvirje znotraj katerih ima otrok omejeno možnost odločitve.

Skozi svojo vzgojno prakso sem ugotovila, da so otroci, ki so imeli izrazito permisivno vzgojo doma, od mene zahtevali veliko energije in doslednosti. Z moje strani so imeli postavljene meje, kar jih je zelo motilo na začetku. Vsak otrok, ki ima permisivno vzgojo doma se v vrtcu ali šoli močno upira avtoriteti. Upirajo se na vse načine, največkrat pa z uporniškim jokom ali z izpadi trme (meče se po tleh, brca, udari itd).

Po letu ali dve doslednosti otrok sprejme nov način vzgoje. In sadovi pridejo: otrok se normalizira, ne vzbuja pozornosti z neumnostmi, točno ve do kje lahko gre in kje so meje, postane spoštljiv in kar je najbolj pomembno rad-a te ima. Hvaležen ti je, ker ve, da si vložil veliko truda, da ti je mar, da ga imaš rad in zato mu postavljaš meje. Ker mu pomagaš, da odraste v zdravo osebnost. A  vse to se ne da doseči brez pohvale, brez prijazne besede in razumevanja otroka.636054569629158759345691892_odyssey-article-grow-up

Jok in izpadi trme sta najbolj pogosta odziva, ki jih predšolski otrok uporablja za to, da se upre volji starša ali vzgojitelja.

Če boste dovolj pozorni, boste hitro ugotovili, da je uporniški  jok, ki je ponavadi zelo glasen, povsem drugačen od tistega, kadar je otroku res hudo in potrebuje vašo podporo in ljubezen.

Izpadi trme so otrokov način izražanja lastne volje. Otrok z izražanjem lastne volje gradi svojo samozavest. Vendar se mora otrok naučiti kdaj lahko deluje po svoji volji (ko mu ponudite izbiro znotraj vaše izbire) in s tem gradi svojo samozavest in kdaj to enostavno ne more doseči. Oboje je za otroka pomembno. Na ta način ga vzgajamo,  da vsega, kar si želi ne more doseči (zaradi določenega razloga, ki mu ga pojasnimo) in da ima pri določenih odločitvah  svobodo pri izbiri.

Otrok, ki skozi procesa vzgoje razume, da vsega ne more doseči, bo v življenju manjkrat frustriran, kadar nekaj ne bo šlo po njegovem (življenje nam ponuja veliko presenečenj in velikokrat se stvari ne izidejo tako, kot bi si sami želeli).

Otrok, ki bo imel na razpolago možnost izbire (ki je primerna njegovi starosti) bo razumel, da se lahko odloča po svoje in si zaupa pri odločitvah.

Iz lastnih izkušenj lahko povem, da se otrok se precej hitro umiri in sprejme besedo »NE« ali kazen, če razume, zakaj to počnemo. Otroku je treba vedno razložiti zakaj nekaj ne dovolimo ali zakaj je dobil kazen na otroku razumljiv način. Kratko in jedrnato ter njegovi starosti primerno.

Predolgo pregovarjanje, argumentiranje in pojasnjevanje je  lahko past, ki se lahko razvije v kompromise, ki jih v začetku niste želeli narediti.

Otroka od majnega učimo razumevanja procesa vzroka in posledic. S tem ga tudi učimo, da za vsako svojo odločitvijo potem, ko je opozorjen, bo mogel nositi posledice.

Ukrep more biti vedno tak, da se otroka dotakne. Zato, da pravilno ukrepamo, moremo otroka poznati zelo dobro. Moremo vedeti kaj mu ni všeč. To je vidno v njegovih očeh in bomo točno vedeli ali se ga je dotaknilo. Če se otrok vašemu ukrepu smeji ali se ga ne dotakne poiščite drug ukrep. Kazen naj bo v povezavi s tem, kar mu ni všeč. Nikoli ne kaznujemo oz. ukrepamo s hrano, spanjem ali drugih otrokovih osnovnih potreb.

Starši se včasih bojijo otroku postavljati meje, ker mislijo, da jih otrok zaradi tega ne bo imel  rad. Otrok meje potrebuje. Imel vas bo rad, zato, ker dobiva pozornost. Če ukrepate in kaznujete iz ljubezni do otroka, bo otrok to čutil. Ukrep more biti izveden umirjeno, naj ga spremlja razlaga. Kadar je ukrep oz. kazen izvedene v afektu, je otrok deležen nasilja.

Otroka vzgajamo od rojstva. Ne pri 4, 5 ali 6 letih. Takrat je za marsikaj že prepozno. Od rojstva učimo otroke potrpljenja, prilagajanja, upoštevanje navodil, samostojnosti in pozitivnih navad. Pri tem upoštevamo razvojno stopnjo otroka.

Velikokrat starši mislijo, da je otrok premajhen za določene odgovornosti in dela. Pogovorite se z vzgojiteljico ali pedagoginjo. Obe zelo dobro poznata razvojne stopnje otrok in imata izkušnje. Mogoče se motite. Velikokrat precenjujemo ali podcenjujemo otrokove sposobnosti.download-3

Samostojnost za enoletnika pomeni, da npr. samostojno je z žlico. Samostojnost za dvoletnika pomeni, da si samostojno obuje copate. Samostojnost za triletnika pomeni da samostojno hodi na stranišče in si obleče hlače itd.

Enako velja za vsa ostala področja. Koncentracija se s starostjo močno povečuje, razumevanje navodil ravno tako. Vzgajamo na vseh področjih že od rojstva.

Odprta komunikacija s strokovnimi delavci  (vzgojitelj, učitelj, pedagoginja) je lahko vaš kompas ali greste z vzgojo v pravo smer. Ne bojte se povedati, kje imate težave z otrokom. Ne boste verjeli ampak praksa mi je pokazala, da so problemi staršev precej podobni. V predšolskem obdobju otroci najbolj preizkušajo meje (ker se učijo kaj je prav in kaj je narobe ter iščejo varnost).

 Ne zanašajte se na strokovno delavce, da bodo vzgojili vašega otroka, »ker nobena roka sama ne ploska«. Mi lahko pomagamo a brez vašega sodelovanja bo otrok samo še bolj zmeden. Mi  bomo z vašim otrokom v odnosu nekaj let, on pa bo z vami celo življenje. Posledice neprimerne vzgoje boste najbolj občutili vi.

                                                                                                                                    Pripravila vzg.Ana Colja