Včeraj v oddaji Med Zvezdami je gostovala moja dolgoletna znanka in sorodna duša Suzana Grau. Govorila je o ženski moči.

Ta ženska, ki je polna modrosti in je ogromno naredila na sebi,  igralka, ustvarjalka in organizatorka Rdečih šotorov žensk, je govorila o resnicah o ženskah, ki sem jih tudi jaz sama odkrila skozi proces preobrazbe z jogo in meditacijo.

Še posebej se me je dotaknilo, ko je govorila o naših prednicah, ki so v nas in nas podpirajo na poti. Mi smo najboljša različica naše ženske linije.

Dotaknil se me je tudi njen govor o tem, da ko odkrijemo vzorce svoje družine in prednikov in ko rečemo, jaz si želim boljše zame, da v tem trenutku odrastemo. Zelo pomemben trenutek zares.

Med vseh teh modrosti je rekla tudi kako pomembno je, da se ženske združujemo, podpiramo in delimo zgodbe. Od vsake se lahko nekaj naučimo.

Zato sem se odločila pisati o poti, ki sem jo mogla jaz  prehoditi, da sem postala ženska, ki ljubi sebe in svoje življenje. Da sem postala ženska, ki opravlja svoje poslanstvo. Pišem zato, ker mogoče moja skrajšana zgodba bo motivirala ali  navdihnila nekatero od vas.

Vsaka ženska more iti čez  faze, da postane najboljša različica sebe. Vsaka izbira različne poti, a cilj je vedno enak: živeti v skladu s svojimi potenciali in naravo. Sprejeti sebe v popolnosti in biti v stiku s seboj ves čas.

Moj prvi korak k odraščanju je bila odločitev, da grem živeti 1000 km stran od doma pri 18-ih letih.

Želela sem pustiti za seboj vso preteklost, vso prtljago… in začeti znova. 

Starši so me na srečo podprli. Bolj mama kot oče.

V mnogih urah, ko sem bila sama s seboj in stran od bližnjih, sem  jasno videla mnogo vzorcev moje družine. Zavedala sem se pričakovanj in želja mojih staršev, ponavljajoče se besede staršev, ki so me  oblikovali. Iz druge perspektive sem videla odnose v družini.

Ker sem bila toliko stran od staršev sem imela dovolj prostora in časa, da se poglabljam vase in sem bila  prisiljena sprejemati svoje odločitve.

V samoti sem se velikokrat spraševala:

• ali si jaz res to želim, ali se to od mene pričakuje?
• kaj si JAZ želim?
• Ali sem dovolj pogumna, da grem po svoji poti?
• Ali to, kar čutim, je ta pravo?

Naučila sem se prisluhniti sebi. Nisem se bala biti sama s seboj in se soočati z vsem, kar je v meni: moje otroštvo, zgodovinski zapis mojih prednikov, ki je v meni, moje sedanje stanje in kam sem želela priti.

Velikokrat  sem sedela v svoji majhni najemniški sobici in razmišljala, meditirala v tišini.

Meditacije in knjige, ki so same prihajale k meni skozi ljudi, so mi pomagali, da sem gradila svojo notranjo podporo in zaupanje vase. Dobivala sem notranja sporočila, znake in sem bila zelo pozorna. Nisem se želela zmotiti. Bila sem sama in vse je bilo odvisno od mene.

Po končani Fakulteti za šport sem se kljub priložnostim za delo v vrhunskem športu, kot trener ali nadaljevanje moje poti kot vrhunski športnik, odločila za delo z otroki v vrtcu in poučevanje joge.

Seveda moja izbrana pot ni bila všeč mojemu očetu, ki je imel druge plane z mano. Vendar, ko enkrat se povežeš s seboj in slišiš svoj notranji glas, ni poti nazaj. Bila sem pogumna in kljub temu, da sem zgubila podpora očeta, ki je bil takrat moj steber, sem šla po svoji poti.

Zanimivo je to, da ko se odločiš iti po svoji poti, kljub temu, da ta za nekoga drugega ne zgleda prava, se ti začnejo odpirati vsa vrata. Dobiš priložnosti, ljudje ti priskočijo na pomoč in tako je bilo tudi z mano. Tako sem začela zaupati v procesu življenja.

Veliko sem delala in še vedno veliko delam, a sem se z jogo in meditacijo naučila, kdaj je čas, da se umirim, spočijem in regeneriram. Naučila sem se, da je potrebno ravnovesje. Sebe sem postavila na prvo mesto.

Pod sebe mislim na  svoje zdravje, na svoje notranje počutje, na čas samo zase, na vzpostavljanje stika s svojimi potrebami in željami.  Od kar to počnem sem srečna in polna energije.

Po dveh daljših vezah sem spoznala, kako je pomembno, da v partnerstvu ostaneš zvesta sebi. Da še vedno hodiš po svoji poti a v družbi partnerja. Da še vedno iščeš srečo v sebi in jo deliš s partnerjem. Da od partnerja ne pričakuješ to, kar lahko sama sebi daš. Da si s partnerjem zato, ker ga imaš rada in si en drugemu podpora a ne breme.

Spoznala sem tudi, da mi ni treba živeti po kalupu družbe: poroka, hiša, avto, otroci. Kar je sreča za nekoga, ni nujno da je tudi zame.

Enostavno je pomembno sprejeti sebe v popolnosti in se imeti rada.

Redno delam jogo in meditiram. V meditaciji se redno sprašujem:

• Kaj si želim?
• Kakšna želim biti?
• Kaj je moje poslanstvo?

Velik poudarek dajem na energijskem čiščenju. Z redno joga prakso razbijam energijske blokade v telesu i umu in si vračam energijske moči, stopam v stiku s seboj, se poslušam, čutim in imam rada. Z meditacijo se na novo programiran, stabiliziram, umirjam in lahko prisluhnem mojim vodnicam.

Po naravi sem zelo čustvena, stres in emocionalni vampirji mi velikokrat sesajo energijo. Ko naredim svojo jogijsko prakso in meditacijo, se očistim in napolnim z novo svežo energijo, vse kar je nepotrebno pa dam ven.

To je tisto, kar mi pomaga, da ostajam zdrava, pozitivna, umirjena in osredotočena.

Delo na sebi je pomembno. To je tisto, kar nas ohranja v ravnovesju in nam pomaga da rastemo. Jaz si vzamem čas zase, vedno bolj se poslušam in sem vedno bolj srečna. To kar si, to tudi privlačiš. Bolj ko sem delala na sebi, bolj so se spreminjali ljudi okrog mene. Bolj ko sem skozi proces začela sebe spoštovati in ljubiti, bolj sem privlačila v svoje življenje ljudi, ki me spoštujejo in ljubijo. Tudi sama lahko bolj spoštujem in ljubim druge.

In tako potujem naprej po poti, da postanem najboljša različica sebe. Ovire so….v nas in okoli nas. Ampak, ko jih premagamo, smo močnejši.

Po smrti očeta, nisem mogla zdržati dolgo v družinskem okolju. Ta skupna družinska zgodovina in karma me je vleka dol. Razdala sem vso energijo, ki sem jo imela za podporo mamice in po desetih dneh sem čutila, da morem iti nazaj v svoj dom. Da ponovno napolnim svoje baterije in se postavim na noge. Mnogim v moji družini se je to zdelo nespodobno. Jaz sem pa vedela, da to je najboljše zame. Velikokrat se napačno odločamo, ker ne poslušamo sebe in želimo ustreči drugim.

Ko pa zbolimo in postanemo breme drugim, ugotovimo, da smo se napačno odločili. S tem ko poskrbimo zase naredimo najboljše tudi za bližnje. Šele ko smo mi srečni, lahko osrečimo druge.

Ana Colja