Kako odgovorno je delo vzgojitelja…..

Sem vsak dan osem ur s predšolskimi otroki…z dušicami, ki so v največjem razvoju, ki srkajo vse okrog sebe, kot gobe. Na njihovih obrazih in v njihovih očeh vsak dan vidim sliko sebe.

To, kar dam, to tudi dobim nazaj.

Če nas kdo zrcali in s tem pokaže kdo smo…so to otroci.

Kakšna je to odgovornost. Vzgojitelji….ali se res tega zavedamo…v polni meri?

Odgovornost, da poskrbimo za to, da smo srečne, izpolnjene, vedre, pozitivne in da v delovno okolje prinesemo vse to…..velika je odgovornost.

Po naravi sem vedra, pozitivna in sem nekako gojila tega svojega notranjega otroka do te mere, da se z otroki počutim prijetno, sproščeno, veselo, igrivo, kreativno.

Človek poln ljubezni, lahko otroku da ljubezen. Človek poln jeze in zamere, žalosti…lahko da samo to.

To sem videla v obdobju, ko sem imela veliko življenjsko krizo. V trenutkih, ko v meni ljubezni ni bilo, jim nisem mogla tega dati. Grozno mi je bilo, v sebi….in grozno mi je bilo….da nisem imela kaj dati…zares.

Otroci so to čutili.

Otrokom ne moremo nič skriti. Oni zaznavajo…..vse in z vsemi čutili. Način, kako svoje razpoloženje prenašamo na njih lahko pusti trajne posledice.

Veliko in intenzivno sem delala na tem, da se vrnem nazaj iz prepada iz razočaranja in da spet postanem to, kar sem…..svetloba, radost, ljubezen. V svojem bistvu smo to vsi….a treba je zbrusiti vse sloje, ki nam ne dovoljujejo, da zasijemo.

Želela sem si to, ker želim to dati sebi, otrokom, partnerju…..ljubim življenje.

Veliko bolj razumem zdaj kaj se zgodi, ko pademo v krizo, ko nas življenje povozi. Ko izgubiš vso voljo….do svojega poslanstva…do življenja. Ni lahko…..

Ali si pomagamo dovolj med seboj, ko se nekomu blizu nas to zgodi? Ko se to sodelavcu zgodi?

Ali ga poskušamo razumeti, mu pomagati, stati ob strani?

Vsak vzgojitelj v štiridesetih letih opravljanja svojega poslanstva ima vzpone in padce. Biti tukaj eden za drugega, z razumevanjem in ljubeznijo, si pomagati, ko je treba, si stati ob strani, ko je treba….se mi zdi več kot potrebno in pomembno.

Vedno bo nekdo v timu, ki ima vzpon in bo vlekel naprej in nekdo, ki ima največji padec in nas potrebuje, za podporo.

Če hočemo podporo, ko je hudo, moremo pokazati ranljivost. Šele z iskrenostjo, nam bodo ljudje pomagali, pa ne vsi.

Hvaležna sem svojim sodelavcem za razumevanje in podporo.

Medsebojna pomoč, razumevanje in podpora je pomembna za otroke, kajti otroci čutijo vzdušje v timu.

Vsak dan naredimo največ zato, da se otroci  in naši sodelavci počutijo ljubljeni, sprejeti in razumljeni. Najprej pa moremo ljubiti, sprejeti in razumeti sebe.

Ana  Apsara Colja