Točno takrat, ko si rečeš: »Moje življenje je popolno, kaj naj si še želim?«, se pogosto zgodi preobrat. Kot strela iz jasnega, se zgodi nekaj nepričakovanega. Nekaj, kar nam podre našo iluzija idealnega, popolnega sveta. Takrat se nam vse zruši. Vsi »gradovi«, ki smo si jih gradili v mislih, se iz betona spremenijo v droben prah in pred lastnimi očmi lahko samo gledamo, kako se vse podira.
Vem, da se to zgodi vsakemu od nas, prej ali slej.
Tako se nam iluzija podre, ostanemo brez svoje vizije, brez občutka varnosti in smo primorani graditi vse……znova.
To je boleče. Ljudje ne maramo sprememb. Najraje bi ostali v neko cono udobja, najraje bi videli, da vse, kar je dobro v našem življenju, nikoli ne izgine.
Žal, pa tako ne moremo rasti. Najbolj rastemo skozi bolečino, skozi spremembe, ki nas »zbrcajo v rit«. Takrat pravzaprav najprej »padamo«, šele potem sledi dvig.
Kadar nas življenje preizkuša bi rekla, da je dobro soočiti se in sprejeti svoje občutke.
Priznati si, da smo ranljivi, da nas boli, dovoliti si čutiti bolečino, izgubo. Dovoliti si pasti do dna. Ker najlažje se je odriniti iz dna. Če si priznamo, kako se res počutimo v največji krizi, bomo lažje šli čez njo. Bolj, ko bomo čustva odrivali stran, bolj se bomo zastrupljali z njimi. Kokarkoli jih tlačimo, bodo en dan prišli ven, prej ko jih podelamo, manj nas bodo ovirali na poti naprej.
Dovolimo si, da nam pomagajo prijatelji. Če se ne odpremo nekomu in ne povemo zares, kako se počutimo, verjetno ne bomo deležni ta prave opore, ki jo v težkih trenutkih krvavo potrebujemo. S tem, ko nekomu zaupamo svoje težave, se jih osvobajamo in jih sproti obdelujemo, ozaveščamo.
V velikih življenjskih preizkušnjah vidimo, komu se lahko zaupamo, kdo nam zares nudi oporo in koliko smo močni. Naš samogovor naj bi bil pozitiven, spodbujajoč, ljubeč do nas samih.
Treba je videti »luč na koncu tunela«. Zelo pomagajo afirmacije. Take, ki nam dajejo moč, samozavest, ljubezen. Takrat si moremo pomagati z vsem, kar čutimo, da nas podpira. Največji problem, zaradi katerega trpimo v tem življenju so naše NAVEZANOSTI. Navezanost na uspeh, na materialne dobrine, na partnerja, na otroke, na položaj, na zdravje…itd. Navezanost boli.
Kadar nam uspe se odvezati od tega, kar izgubljamo, SE OSVOBODIMO.
Ni lahko ampak je to nujno potrebno. Kadar se odvežemo od tega, kar nam življenje jemlje, nam postane vseeno. To je dobro. Nam more biti vseeno, ker to pomeni BITI SVOBODEN.
Svobodni smo takrat, ko ne pričakujemo, si ne lastimo in zaupamo, da nam bo Bog dal vedno to, kar je za naše najvišje dobro in nam bo hkrati vzel to, kar je za nas na dolgi rok škodljivo.
Navezanost moremo zamenjati za vero. To nam omogoča zdravo celjenje ran in edino to, nas lahko povleče ven iz krize. Beg iz situacije nas bo samo »zaciklal« v isto izkušnjo, z drugimi igralci. Vse, kar ne podelamo, se nam vrne v življenje, samo v »drugi embalaži«. Preizkušnjo je treba podelati in iti naprej na drugem nivoju.
To je moja izkušnja, taka je bila moja pot ven iz krize. Ni nujno, da bo taka tudi vaša. Ampak se mi zdi prav, da si delimo izkušnje, da priznamo sebi in svetu, da nismo popolni, da smo tudi mi ranljivi, da vsi v določenem trenutku trpimo, vsi smo »krvavi pod kožo«. Zaradi tega priznanja nismo nič manj močni ali vredni, samo enaki, kot vsi ostali. V svojem bistvu, smo vsi enaki. Vsi bi radi bili svobodni, ker je to naša prava narava. Samo ne znamo kako…..
Moja zadnja velika preizkušnja me je naučila, da je treba spustiti to, kar ti življenje pravi, da moreš spustiti, kljub temu, da nočeš. Da je treba negovati prijateljstva, ker v najtežjih trenutkih, so prijatelji tukaj za nas, kot stebri.
Resnica je, da ne bo vedno vse ok, ker si mi tako želimo.
Naša sreča je odvisna od naših odzivov na to, kar nam življenje prinaša. A naša notranja sreča bo testirana znova in znova, celo življenje. Pravzaprav močnejši kot smo, težje teste dobivamo.
Dobro je vedeti, da nobeden nikoli nam ne povzroča bolečino namerno. Vsak deluje po svojih najboljših zmožnostih. Je pa res, da ko nekdo, ki je povezan z nami nekaj naredi, to vpliva na nas. Samo moremo vedeti, da postopki drugih so za nas test in ne kazen. Vedno se lahko iz sprememb nekaj naučimo, vsi.
Ana Apsara Colja