Bolezen je izkušnja in ne kazen. Je proces, ki ustavi vsakdanjega procesa. Proces, ki je nujno potreben, za to da se spočijemo, ustavimo, pocrkljamo, pogledamo vase.

Kadar zbolim, šele začnem ceniti zdravje. Ko trpim v bolečinah, ko sem brez energije, se učim potrpežljivosti. Bolezen me ustavi. Kar naenkrat ne morem delati stvari, ki so mi pomembne. Potrebujem pomoč. Jaz, ki želim imeti stvari pod kontrolo, ki rada sama naredim, potrebujem pomoč.

Pustiti morem, da se stvari zgodijo brez mene: projekti v službi, joga skupine, sprehajanje psov… Bolezen mi pokaže, da se bo  svet vrtel naprej tudi brez mene.

Prisili me, da spustim kontrolo in nadzor. Prisili me, da spustim ego. Umiriti se morem. Dati čas telesu, da se opomore.

V bolezni lahko vidim, kdo me podpira. Kdo mi stoji ob strani in mi je pripravljen pomagati. Kako se ljudi okoli mene odzivajo?.

Mi je v  veliko olajšanje, ko vidim, da imam podporo, da je nekaj takih, ki mi pomagajo. Ne potrebujem jih veliko, le nekaj, na katerih se lahko zanesem.

Kaj me še bolezen uči?

Da sem lahko doma in ne počnem nič, samo spim, dan, dva, tri….toliko kot je potrebno, da si opomorem.

Bolezen mi omogoča, da preberem tisto knjigo, ki jo že eno leto imam v mislih,  pa nikoli ni dovolj časa. Lahko vsak dan naredim kopel, inhaliram, se crkljam.

Bolezen mi sporoča: posti se. Nimam apetita, pijem. Čistim se. Jem sadje in veliko, veliko pijem. Je priložnost, da se telo očisti.

Šele ko zbolim, imam čas.

Da pišem, slikam, občudujem razglede iz mojih oken, sem kreativna drugače, kot ponavadi.

Imam čas.

Da razmišljam o življenju, o tem kaj si želim, kaj pričakujem, zaradi česa sem hvaležna, kaj cenim…

Imam čas.

Da vzljubim tišino, predelam žalost, zamero, da odpustim…

Bolezni je ogromno in vsak (občasno ali pogosto) dobi tisto, ki reflektira našo zavest in življenjski slog.  Prisluhnimo ji, prepustimo se ji in opazujmo, kaj nam sporoča.

Ana Apsara