Kot vzgojiteljica opažam, da  imajo starši danes  premalo časa za svoje otroke. Po otroka pridejo ob 17.00 in so komaj nekaj ur na dan z njimi. Otrok verjetno eno uro gleda televizijo ali risanke, ali hodi s starši po trgovinah. Potem pa večerja in spanje.

Najbolj kvaliteten čas z otrokom pravzaprav preživimo mi, vzgojitelji. Zato tudi na nas pade “velik del pogače”: skrb za otroka in vzgoja. Otrok se v vrtcu uči vzgoje za življenje, dobi ljubezen, a premalo. Vzgojitelj se ne more posvetiti 24. otrokom toliko, kot je potrebno. Toliko kot bi si tudi sam želel.

Starši so po službi, ki danes zahteva več kot celega človeka, utrujeni in nimajo energije, da se otroku posvetijo tako, kot je potrebno. Predšolski otrok potrebuje veliko posvečenega časa, spodbudne besede in ljubezni. Potrebuje, da je starš ne samo fizično ampak tudi mentalno in duševno prisoten.

Otrok, ki ni videl svojega starša cel dan, je pri srečanju z njim vesel in navdušen. Nadoknadil bi vse, pokazal bi vse, imel bi starša zase.

Starši pa so velikokrat po težkem delovnem dnevu utrujeni, miselno odsotni, nejevoljni. Ko otrok to opazi, začne početi neumnosti, da vzbudi pozornost. Vse kar želi reči je: tukaj sem. Vendar ne reče. Raje kriči, meče superge, teče naokoli, prosi za pomoč pri obuvanju, čeprav se zna sam. To je klic po pozornosti.

Današnji otrok ne dobi dovolj pozornosti s tem, ko obstaja. More postati klovn, da jo dobi.

Pomebno je, da se otrok zna tudi sam zaposliti in zaigrati, vendar predšolski otrok potrebuje svojih staršev veliko več, kot ju danes ima.

Tako nastane začaran krog. Otrok kriči po pozornosti in doma dela neumnosti, starši pa  nimajo energije, da se z njim ukvarjajo.

Otrok postaja vse bolj neobvladljiv in zato ostaja še več časa v vrtcu ali pri babici.

V svoji desetletni praksi kot vzgojiteljica sem  imela kar nekaj otrok, ki izrazito hrepenijo po pozornosti in so pripravljeni narediti vse,  da jo dobijo.

Skoraj brez izjeme so to otroci, ki imajo prezaposlene ali manj skrbne starše. Otroci, ki so zelo inteligentni, pogumni, močni in iznajdljivi a dobijo premalo pozornosti.

Tak otrok želi biti viden, drugačen in izpostavljen. Ker se starši ne odzivajo, ko je priden, začne početi neumnosti, da pridobi njihovo pozornost.

Kadar otrok v vrtcu vzbuja pozornost na napačen način z neumnostmi, ga je treba prevzgojiti. Pohvala je v takem primeru najmočnejšo orodje. Otroku je treba pokazati, da pozornost lahko dobi tudi s pozitivnimi in dobrimi dejanji, da ga opazimo, da je viden.

Pri takemu otroku more biti vzgojitelj še posebej pozoren na vse dobro, kar otrok naredi in mu pokaže, da je to opazil. Npr. Otroka pohvalimo pred skupino, ko pomaga prijateljčku, pomaga pri pospravljanju, naredi in ustvari nekaj zelo dobro, ko se izrazito potrudi na katerem koli področju.

Ne vidim smisla v to, da imaš otroka, a se mu ne posvečaš. Denar lahko kupi veliko stvari a ne tudi posvečenega časa, ki ga otrok krvavo potrebuje.

Ne razumem zakaj je otrok v času praznikov v vrtcu, medtem ko starši hodijo na kavice in šoping ali zakaj kakšen starš sedi v avtu pred vrtcem in čaka do zadnje sekunde preden se vrtec zapre, da ga gre iskati.

Današnji starši niso starši, so sponzorji, ki otroku financirajo vzgojiteljice, učiteljice plesa in juda, animacijske igralnice, tečaje smučanja, rolanja, plavanja. A to, da financiraš otroka niti sličajno ni ljubezen.

Otrok potrebuje starša, ki  se mu posveča in ga uči skozi izkušnje. Ni potrebe, da otrok pri petih letih zna tri jezike in obvlada deset športov.

Tudi sama se bila otrok, ki ni dobival dovolj pozornosti. Moja mami je imela preveč dela sama s seboj, oči pa je bil moj sponzor, vozil me je na treninge in tekme, plačeval potovanja. Kot otrok, sem imela vse materialno a nisem imela staršev, v pravem pomenu besede. Bilo je premalo pogovorov, premalo skupnih sprehodov, skupnih dopustov in skupnih spominov.

V puberteti sem sama s seboj reševala pubertetniške težave. Nisem imela pravega stika s starši, da bi se jim zaupala, njih pa itak ni zanimalo, kaj se z menoj dogaja, dokler so bile ocene dobre in kolajne na tekmah.

Imela sem samo to srečo, da sem iskala pozornost s tem, ko sem bila najboljša v vsemu: v šoli in v športu. Veliko otrok pa v isti situaciji se odzove obratno: išče pozornost s tem, ko dela neumnosti. Pri sedemnajstih letih sem šla od doma.

Ana Colja