Zato, da greš svojo pot potrebuješ vero vase, vero, da te bo vesolje podprlo v tem, kar bi rad počel.

Ni to lahko. Zato večina ljudi ostaja v coni udobja, v zlati kletki. Podrejeni, poniževani, na pol mrtvi, zdolgočaseni, a vseeno brez poguma in vere, da lahko spremenimo svoje življenje na bolje.

Samo da lahko plačamo vse drage neumnosti, ki jih niti ne potrebujemo, pa da si privoščimo enkrat na leto drage počitnice, itak pa zadnji teden imaš uničen, ker veš, da moreš nazaj v službo, v suženjstvo. Ali pa vztrajaš v gnil odnos zaradi lažnega občutka varnosti.

Kaj ponavadi ljudje rečejo, ko rečeš, da bi pustil-a službo za nedoločen čas?

“A si ti nor?”. Varnost pa to.

Kaj ti ljudje ponavadi rečejo, ko želiš zapustiti partnerja, z otroki?

Tukaj se vse konča. Rep med noge. Gremo naprej zdolgočaseni v službo, v gnile odnose. Ali je to normalno?

Delati eno isto stvar 30 let? Biti poročen z isto osebo 30 let?

Kaj to pomeni za naše možgane, za naš razvoj?

Če rasteš in se spreminjaš, se spreminjajo tudi interesi, želje, življenjski stil.

Ta družba ne gre proti evoluciji ampak proti degradaciji. Njeni zakoni, vzgoja in vrednote so zastareli.

Ljudje pa se prebujamo, evoluiramo, se spreminjamo, rastemo, več kot kadarkoli prej.

Le redki imajo pogum, da grejo ven iz suženjstva. A suženjstvo je v glavi.

Ne rečem, da ni dobro hoditi v službo ali biti dolgo poročen.

A za kakšno ceno?

To se more vsak od nas vprašati in vsak odogovor bi bil drugačen.

Počasi se mi svita zakaj duhovni modreci govorijo, da, ko si pripravljen spustiti vse svoje navezanosti, takrat si svoboden in srečen. Težko se je odpovedati coni komforta, lažnemu občutku varnosti, vezanosti, kaj si drugi mislijo.

Na splošno, se mi zdi, da nam kot narod  res manjka pogum. Zato tudi pometajo z nami, kokar si želijo, nadrejeni, na vseh nivojih. Manjka nam vera v moč vesolja, v moč uresničitve naših srčnih želja. Preveč dvomimo vase in na žalost, preveč poslušamo druge.

Ana Colja