fbpx

Žareče otroške oči

Učitelji in starši bi mogli biti pozorni na znake, ki nam jih otroci dajejo ves čas:

Kdaj otroku zaigra srce, kdaj dobi žareče, velike oči?

Katere stvari ga resnično zanimajo, ga privlačijo, ga prebudijo, oživijo?

Ali otroka spodbujamo, da gre v smeri svojega zanimanja in mu pustimo, da razvija svoje potencijale?.

Otroka v določenem obdobju življenja zanimajo določene stvari. Zelo pomembno je, da to upoštevamo in to obdobje ne zamudimo, da otroku damo priložnost, da razvija svoje potencijale in uživa v tem, kar ga trenutno privlači.

Ali otroka zatiramo preveč s tem  kar se nam zdi, da more, daje nujno potrebno?.

Če delamo stvari, ki nas ne veselijo je vse v življenju  mukotrpno, dolgočasno, rutinirano in izčrpajoče, sivo.  Najti barvo v svojem življenju, obarvati svoje življenje po našem okusu, iti ven iz rutine, biti srečen, to je danes izziv.

Montessori pedagogika daje otroku možnost, da izbere kar ga veseli, da razvija svoje potencijale in ohrani ta svoj notranji žar, da je vesel, ko dela, se uči to, kar ga trenutno zanima in vleče.

Cilj Montessori pedagogike ni končno znanje (kot je to v šoli, ocene) ampak ta pot veselja, skozi katero otrok gre, ko dela in se uči nekaj, za kar ima trenutno občutljivo obdobje, kar ga zanima.

Videti ta žar v otrokovih očeh, to je to, kar bi učitelji in starši mogli iskati in se truditi, da pride do tega. Truditi se v smislu, spodbujati, prepoznati ta žar, dati možnost, da se pojavi.

Resnično bi se mogli znova in znova, kljub pritiskom okolice, zavedati, da ni pomembno koliko otrok zna, preden gre v šolo, ampak kako je sebe zgradil v teh šestih letih:

  • Ali je srečen, izpolnjen,  radoveden, vesel, samozavesten?,
  • Ali se zna sam zaposliti in uživati pri raziskovanju, pri delu?,
  • Ali je najdel in še zmeraj sam išče, kar ga veseli?,
  • Ali je samostojen, zaupa vase, sprašuje z žarom v očeh, pokaže, kar se je sam naučil, je ponosen na svoje izdelke?.

Isto velja tudi za nas odrasle. Vprašati bi se mogli vsak zase:

  • Ali poskrbimo za svoj žar v očeh in kako pogosto?,
  • Ali delamo stvari, ki nam srce govori, da bi jih mogli?
  • Ali si vzamemo čas za svoje strasti, za to, kar nas vleče in trenutno privlači?,
  • Ali z veseljem delamo svoje delo?,
  • Ali smo najdli svoje poslanstvo?,
  • Ali upoštevamo to, da se spreminjamo in da se s tem  spreminjajo tudi naši interesi, strasti, zanimanja?.

Vprašajmo se še ali svoja pričakovanja zrcalimo na otroke in jim ustvarjamo pritisk, da postajajo to, kar mi želimo in ne to, kar so sami v svojem bistvu. Ali otrok hodi na glasbene urice, ker si mi želimo, da bo postal glasbenik ali si je on sam to izbral?

Otroci nam v vsakem trenutku lahko iskreno pokažejo, kako se počutijo, kaj jim je všeč in kaj ne. Vprašanje je, ali mi to upoštevamo, vidimo, prepoznamo.

Kadar smo mi srečni in gremo po svoji poti, to srečo prenašamo na druge in na otroke. Kadar so otroci srečni in gredo po svoji poti, prenašajo to srečo na  nas.

Ana Apsara Colja