Temeljno besedilo filozofije joge poleg Bhagavad Gite so jogijske Sutre. Njihov avtor Patandžali je bil po zgodovinskih podatkov mojster joge in izjemen filozof. Veljal je tudi za pomembnega avtorja gramatike in sanskrta.

Sutre o jogi so nastale po vsej verjetnosti v 2.stoletju pred Kristusom. Nekateri v njih prepoznavajo močan vpliv budizma in janizma.

V drugem delu jogijskih suter avtor navaja, da je joga sestavljena iz osem sestavnih delov:

»2.29. Jama-nijama-asana-pranayama-pratyahara-dharana-dhjana, samadhaja astau angani«.

Prevod:

Moralna drža, sledenje verskim zapovedim, položaji telesa, kontrola diha, redukcija čutilnih izkušenj, pozornost, kontemplativno poglabljanje in zbranost duha.

Prva dva člena se nanašata na etično naravnanost in dejavnost, naslednje trije na transformacijo in prečiščevanje telesa in uma, zadnje tri na čisti duhovni stadij.

Med Budino osemstopenjsko potjo do osvoboditve in Patandžalijevo obstaja razlika, čeprav je končni cilj, samadhi oziroma razsvetljenje obema skupen.

Na zahodu se vse preveč obrača pozornost na jogijskih položajih – asanah, na ta zunanji aspekt joge. Delo na Jamah in Nijamah pa je notranja pot joge. Gre za notranjo preobrazbo in spremembo zavesti, ki se kaže tudi v našem zunanjem delovanju.

Kadar začnemo živeti po  desetih principih (jame in nijame) se dogajajo karmične spremembe.

Tu nastopa transcendentalna moralnost, ki temelji na višjih zakonih narave in znotraj teh moralnih zapovedi in duhovne discipline obstajajo nivoji čiščenja. Gre za notranjo transformacijo, ki je dolga in zahtevna a nas lahko pripelje do višje joge, do nivoja čistosti in vrline, ki nam omogoča odpiranje kanalov za sprejemanje energije na višjem nivoju.

Živeti s temi principi pomeni nenehna preobrazba v načinu razmišljanja, govorjenja in delovanja. Vse se prečisti: telo, um in duh.

Sistem osemstopenjske joge je popoln, je celovit. Vse je pomembno. Ne moremo sestaviti celotne pucle,  če nam en košček manjka.

Jame in nijame so pomemben in nezanemarljiv del jogijske prakse. Potrebno jih je proučevati in na njih kontemplirati.

V drugem delu jogijskih suter  je navedenih pet moralnih zapovedi oz. načel:

»2.30. Ahimsa-satja-asteja-brahmačarja-aparigraha jamah«.

Prevod:

Nenasilnost, resnicoljubnost, neprilaščanje, vzdržnost, nepohlepnost.

Jame niso omejene z nobenimi družbenimi okviri, veljajo splošno, vedno in za vse.

1. Nenasilnost- Nasilje je vsako dejanje, ki škodi našemu telesu, duhu ali umu. Kadar se skozi proces joge in mediacije učimo ljubiti in spoštovati, postajamo vse manj nasilni. Ko postajamo vse manj zahtevni in nasilni do sebe, se to odraža navzven, tako, da smo zmeraj manj nasilni do drugih.Vsako naše dejanje, ki škoduje telesu, umu ali duhu kateremu koli drugemu živemu bitju je tudi nasilje. Nasilje ustvarja karmični dolg. Nasilje do sebe ali do drugih je destruktivni proces, ki, če ga ne ustavimo, vpliva na celotno  biopolje. Vse, kar počnemo drugim, se prej ali slej po zakonu karme vrne tudi nam. Samoregulacija biopolja pomeni, da ima Vesolje za naš nepravilen odnos do celote, do sebe ali posameznika, svoj oodgovor, ki je nekakšna zaščita celote pred napadom posameznika. Bistvo tega sistema je, da se vsako delovanje človeka vrača nazaj. Včasih se karma povrne že v tem življenju, včasih jo dobimo v naslednjem. Iz tega lahko razumemo zakaj nekdo kar naenkrat zboli ali ga spremljajo nesrečni dogodki. Samoregulacija biopolja je zakon, ki nobenega ne izvzame in deluje, ne glede nato ali se gazavedamo ali ne.

Človek ima višjo inteligenco in lahko premisli, preden kaj naredi. Zavedati se svojih misli in odločati se za nenasilno ravnanje, kljub nagonom,  je tisto, kar človeka ločuje od živali. To je odgovorno ravnanje, ki bi se ga mogel zavedati vsakdo.

Nenasilje je močno povezano z empatijo. Ali lahko se postavimo v kožo nekoga drugega? Ali lahko delujemo v nasprotju s svojimi sebičnimi interesi, ker se zavedamo, da naše dejanje lahko škoduje drugim?

Nasprotje nasilja je ljubezen in sprejemanje. Kadar razumemo, da nas nihče ne ogroža in da je vsakdo naš učitelj, se prenehamo braniti in nismo več nasilni.

Ali znamo prisluhniti svoji intuiciji in svojemu telesu? Se znamo ustaviti, preden zbolimo? Se znamo odločati pravilno, tako kot nam srce  govori? Ali gremo čez svojih telesnih meja za ceno uspeha in priznanja (ega)?

Ali se sprejemamo in imamo radi taki kot smo? Ali lahko sprejmemo druge, take kot so?

Joga kot celovit sistem nam lahko pomaga, da vzljubimo svoje telo, svoj um in duh, da spoznamo sebe. Ko se skozi proces čiščenja srčna čakra odpre, začnemo sprejemati sebe take kot smo. Šele potem, smo sposobni sprejeti tudi druge. Prava, korenita preobrazba se vedno začne od znotraj. Če hočeš spremeniti svet, začni pri sebi. To je resnica.

2. Resnicoljubnost– pomeni venomer iskati resnico v vsem. Biti kot radoveden otrok, ki vedno išče smisel, pomen v vsakem dejanju, v vsaki situaciji. V celotnem materialnem stvarstvu je rdeča nit, ki vse povezuje in daje smisel vsemu. Zakoni, ki vodijo celotno varstvo, so resnica: kar žanješ boš tudi žel, kar dajaš, to sprejemaš in obratno, kar misliš, se manifestira, vsi smo v svojem bistvu enaki itd.

Videti resnico,  celovito sliko, delovati in govoriti na osnovi tega, je  resnicoljubnost.

Resnicoljubnost pomeni tudi živeti svojo resnico, ne glede na to, kar drugi mislijo. Povedati svojo resnico, ne glede na to, kar drugi mislijo ali biti tiho. Skratka nikoli ne lagati. Če bi to upoštevali verjetno bi veliko manj govorili, kot sicer.

 

3. Neprilaščanje– navezanost na položaj, imetje, ljudi, udobje, rutino itd, je glavni vzrok za nesrečo, je rekel Buda. Zavedati se moremo, da je v življenju edina stalnica – sprememba. Vse kar dozdevno imamo, lahko v trenutku izgubimo: zdravje, partnerja, otroka, slavo, položaj, denar, imetje, lepoto. Vse to nam je lahko dano in tudi v trenutku nam je lahko odvzeto. Pravzaprav resnica je, da nič ne pripada nam za vedno. Edino, kar je večno smo mi (duša) in naš odnos z Bogom. Neprilaščanje ne pomeni, da ne sprejemamo kar nam Bog daje. Neprilaščanje pomeni pripravljenost, da vse kar trenutno imamo, lahko jutri izgine in pripravljenost, da tudi brez tega lahko živimo naprej.

Neprilaščanje pomeni, da smo sposobni spustiti to, kar nas ovira, nam škoduje ali nam ne pripada več in naredimo prostor za nove ljudi in stvari v življenju.

 

4. Vzdržnost – naša čutila brez nadzora inteligence so kot podivjani konji, ki peljejo kočijo v prepad. Oči, nos, jezik, ušesa, spolni organi, koža, vsi ti organi so receptorji, ki nas povezujejo z zunanjim svetom. Vsa čutila so izrazita in močna a hkrati varljiva. Pretirano prepuščanje čutilom nazadnje vedno pripelje v propad. Inteligenco imamo zato, da svojim čutilom takrat, ko presegajo moralne, etične ali zdravstvene meje, rečemo NE. Kontrola čutil je pravzaprav trening, ki obrodi sadove. Posledica kontrole čutil  pa je bolj stabilno in uravnovešeno življenje. Pretirana kontrola čutil pa je nasilje nad seboj.

 

5. Nepohlepnost– pohlep je povezan s strahom pred pomanjkanjem. V resnici pa  vsega je dovolj za vse. Vse kar nam pripada, bo prišlo k nam ob pravem času. Več kot dajemo, več lahko tudi sprejemamo. To je resnica. Pomembno je, da se opazujemo, da smo samokritični in opazimo, ko nas zanese. Pohlep se lahko  izraža kot pretirano nakupovanje, prenajedanje, pretirano delo – pohlep po priznanju, slavi, pretirano kopičenje denarja, nepremičnin itd.

Da razumemo zakaj smo pohlepni, se moremo včasih poglobiti v svoje strahove.

Pohlepno delovanje vedno pripelje do trpljenja.

V nadaljevanju drugega dela Suter o jogi avtor navaja duhovno disciplino:

»2.32. Sauča-samtoša-tapah-svadhjaja-išvara-pranidhanani nijamah«.

 

Prevod:

Čistost, zadovoljna umirjenost, duhovna samodisciplina, študij duhovne literature in samoopazovanje, predanost Bogu.

Avtor navaja, da dolgotrajna duhovna disciplina (nijama) s časoma umiri naš um in čutila, naše želje in povzroči odnos nenavezanosti, ki je pogoj za umirjeno zadovoljstvo.

 

 

1. Čistost je vrlina. Vrlina pa je pogoj, za duhovni napredek. Pomembna je čistost na vseh nivojih:

– uživanje karmično osvobojene, čiste in pretočne hrane,

– čistost telesa in koš; tukaj spada  telesna higiena in gibanje (asane in pranayama),

– čistost uma s pomočjo tehnik koncentracije in kontemplacije,

– čistost duha z molitvijo in meditacijo,

– karmična čistost  oz. etično delovanje.

 

2. Zadovoljna umirjenost– dosežemo jo lahko s prakticiranjem hvaležnosti in vzljubljanje tišine. Biti hvaležen za vse, kar nam je dano. Zavedati se notranjega miru in tišine. Biti zadovoljen ne glede na zunanje okoliščine. Ta odnos prakticiramo v Samadhi meditaciji.

 

3. Samodisciplina pomeni, da delamo svojo duhovno prakso tudi takrat, ko se nam ne da. Z inteligenco premagujemo čutila in um, ki nas silijo, da opravljamo druge nepomembne stvari. Uporabljati inteligenco pomeni, da izvajamo svojo duhovno prakso, ki nas ohranja na višjem nivoju zavesti, čeprav nas um in čutila vlečejo navzdol.

 

4. Študij duhovne literature in samoopazovanje nam pomagata, da rastemo in napredujemo v duhovnem življenju. Ne glede na to, koliko vemo, vedno se lahko nekaj novega naučimo. Z opazovanjem sebe v meditaciji odkrivamo vzorce, ki jih lahko ozavestimo in s tem razbijemo slab vzorec obnašanja, ki se ponavlja.

S tem čistimo karmični dolg, ki ga nosimo iz prejšnjih kolen. Tako vzorce ne prenašamo na nove generacije. Tako boljše spoznavamo sebe in smo v stiku s seboj. Sokratova izjava »Zdaj vem, da nič ne vem« ponazarja odnos, ki ga je treba imeti v duhovnem življenju, če želimo napredovati, postajati boljši.

5. Predanost Bogu pomeni: »Mi obračamo a Bog obrne«. Ta stavek pove vse. Ne glede na to, koliko se trudimo, ne moremo biti vrhovni kontrolorji. To ni naš položaj.

Ko sprejmemo in razumemo svoj položaj, se lahko zares povežemo z Bogom. Tako kot je starš pripravljen za svojega  otroka narediti vse, je tudi Bog pripravljen nam pomagati in nas ljubeče voditi,  še posebej, ko se mu predamo. Saj smo njegovi otroci. Z Bogom se lahko povežemo z molitvijo ali z meditacijo.

Ana C.