Zapri oči in si predstavljaj najboljšo verzijo sebe. To si lahko ti. Osvobodi se vsega, kar je v tebi in ki v to ne verjame.
Najbolj globoke, dušne želje se uresničujejo in manifestirajo.
Redkokdaj se usedemo in si vzamemo čas, da meditiramo na to, kar si zares želimo, kar želimo postati. Ali se morda zaradi tega v življenju zadovolimo z manj, kot tisto, kar zmoremo, kar si zaslužimo, kar lahko privlečemo, manifestiramo?
Ali verjamemo v to, da obstajajo vse možnosti za nas, da smo lahko mi v milijon različnih verzijah?
Odvisno je samo od tega koliko in kaj si dovolimo ter kaj mislimo, da smo lahko.
Meditacija:
- Predstavljajmo si sebe taki, kot si želimo postati. Ne razmišljajmo o tem , da to ni možno. Verjemimo, da smo lahko taki in še boljši. Predstavljajmo si brez omejitev. Predstavljajmo si kako izgledamo, kje živimo, kaj počnemo, kakšne ljudi imamo okrog sebe.
- Zaupajmo, da se bo vse to, kar smo si predstavljali uresničilo v prihodnosti in pošljimo te »slike« v univerzum. Način kako se bo to uresničilo, pa prepustimo neskončni inteligenci univerzuma.
- Napiši ljubezensko pismo sebi. Naš notranji otrok potrebuje ljubezen, podporo, pohvalo, samopotrditev. Dajmo to sebi, svojemu notranjemu otroku. Povejmo mu vse to, kar v sebi vidimo kot dobro, izkažimo mu ljubezen podporo, objemimo ga v mislih, povejmo mu, da ga imamo radi in da bomo vedno z njim in ob njemu.
- Naredimo majhne korake spremembe. Zato, da spremenimo svoje življenje je potrebno iti ven iz energijske stagnacije. Začnimo z majhnimi koraki: napišimo pismo novemu delodajalcu, pojdimo na tečaj nečesa, kar nas veseli, spoznajmo eno novo osebo, pojdimo na sprehod nekje drugje, kot ponavadi, pojdimo v drugo trgovino, kot ponavadi, pokličimo znanca, ki ga nismo poklicali že dolgo.. vesolje nam bo odprlo nove poglede in dalo nove priložnosti.
- Ljubeče sprejmi vsak košček sebe…tudi svoje dvome, negativne misli, pomankljivosti, hibe….vse to si ti in na poti k boljši verziji sebe je prvi korak ta, da se sprejmemo takšni, kot smo sedaj, zavedajoč se, da lahko nam gre samo še na boljše.
Zakaj pa ne? 🙂
Ana Apsara